|
1. |
|
|
|
|
ZMAGOVITO
Komú bi sploh zaupal,
vso žalost svojo, svoj obup?
Moje je veselje
davno že zamoril strup.
Vse kar me,
znotraj žre,
so misli le, osamljene!
Zato sem se odločil,
da zopet bom veselo pel!
Ne bom se več usločil
pod težo vsakdanjih zadev.
Zdaj v nedrih me,
nekaj žge –
veselje, sreča, - ljubim te!
Življenje je postalo
znova polno lepih dni.
Od slabega ostalo
le nekaj grenkih je noči.
Spet živim,
ti si tu –
zopet sva srečna, kot v snu!
Daj, prijatelj dragi,
Pridruži se nam tudi ti!
Skupaj bomo znova
Svet nazaj popravili.
Vse kar je,
bilo slabo –
vsemu navkljub, spet dobro bo!
Najprej pa pri sebi
prag bo vsak pometel spet.
In takoj spet malce
znova bo čistejši svet.
Kaj na to,
porečeš ti?
Boš stopil z mano v lepše dni?
Skupaj spet gradimo nov,
lepši, boljši svet.
Nič več se ne bojimo
pošteno spet živet’.
Prav za to,
skupaj smo –
da zmagovito praznujemo!
Refren:
Zmagovito, zmagovito,
vedno vztrajamo!
Zmagovito, zmagovito,
mi naprej gremo!
Zmagovito, zmagovito,
vse premagamo!
Zmagovito, zmagovito,
vedno zmagamo,
vedno zmagamo,
vedno zmagamo!
Daniel Artiček-Dane, 8. feb.2020
|
|
2. |
|
|
|
|
3. |
|
|
|
|
Riba v ušesu
Riba mi plava v desnem ušesu.
Mimo drvi en fant na kolesu.
Koščki žafrana in puding, in dež zdaj rosi –
le kje je država, da to uredi?
Bom pisal jim pismo,
da to že ni prav,
da jaz imam ribo,
soseda pa splav.
Čemu ji bo barka,
če ne iz strasti –
da ribo v ušesu
mojem ulovi?
Fant na kolesu
bo zbežal z njo stran,
z žafranom si bosta
začinila dan.
In dež bo rosil
in močil vse to;
bi rekel, da puding
prilegel se bo.
A kaj bi skrbel -
se vse bolj mi zdi;
morda pa država,
vse to uredi!
|
|
4. |
|
|
|
|
To še najin pes ve!
Ne slišiš me, predaleč sva
a vendar drživa se za roke.
Hodiva, jeva, se ljubiva
a nekaj ni v redu –
to še najin pes ve.
V ozek kot sva stisnjena,
zagat in zmede polna oba;
nič nama ne gre, nič ne uspe,
zakaj se slepiva -
to še najin pes ve!
Odrinjena, izrabljena,
dala kar se sploh dati da.
In, ko se misel tega zave
sam obsediš –
to še najin pes ve.
Vzajemnosti sploh več ni;
v kontra se svet vrti;
kdor dober je, ne uspe,
dovolj ni, da ljubim te –
to še najin pes ve.
Ko le zase se brigam,
ko le zase spet migam;
pomagam nikomur ne
usmiljen sem le za pse –
to še najin pes ve.
(Avtor: Daniel Artiček-Dane, 2018)
|
|
5. |
|
|
|
|
Lajež v noči
V gluhi noči
slišim lajež psa;
nekaj je slišal,
miru mu ne da.
Malce potihne,
počiva, preži;
kje zopet list,
veja, piš zašumi.
Zdaj čuje srnjaka,
ki hosto mendra,
nato spet tam daleč –
sosedova psa.
Včasih pogovor psov
z bregov doni;
pasji sestanek
se v noči godi.
Vso noč v tej debati
se ne pomiri;
in, kadar on ne –
takrat nihče ne spi.
Avtor: Daniel Artiček-Dane, 10. avgust 2013
Dodatek k besedilu za to izvedbo (2021):
VAU-VAU-VAU-VAUU, VAU-VAU-VAU-VAUUUUUUU
VAU-VAU-VAU-VAUU, VAU-VAU-VAU-VAUUUUUUU…!
|
|
6. |
|
|
|
|
Valček
Kot zajec opoldne, na travniškem robu,
je ležal iztegnjen, na zofi pred hišo.
Njegove se misli vzpenjale niso,
v božanstev domene, ne v znanosti klene.
Misel njegova bila je preprosta,
kaj jedel bo, pil, k´tere ljubil device;
pri tem níkdar želel ni delat´ krivice,
ne stari, ne mladi, ne sladki razvadi;
vse, ljubil življenja prelestne je klice.
So Valček mu dali ime sovaščani,
čeprav so se bali njegov´ga jezika;
ki rad je povedal ti vse, kot se šika;
ni bal se ne farja, ne rdečega carja.
Odkritost v opoju mu dala pogubo;
je vsakdo izrabil njegovo izgubo.
Osamljen je ležal na zofi pred hišo;
ni vinca, ne petja in ljubic več slišal.
Postal je temačen, ves skisan, oblačen;
brez žara, veselja resnice; potlačen.
Harmoniko dal je za liter žganice,
ki spil jo že tam je, na poti do doma.
Zjutraj se zbudil brez stare družice;
vse to pripeljalo do roba je zloma.
Níč več ni odhajal po mestu prepevat;
zofa kazala je spodnje perilo.
Kdor ga poznal je, mu ni bilo mílo;
videt´ to malo, usahlo gomilo.
Še hiša stoji a se Valčka ne čuje;
in včasih pomislim, da šel je na tuje;
igrat in prepevat in ljubit device,
resnico govorit in gledat vse ptice,
svobodne v letu kot sam je živel,
ko na zofi pred hišo si pesmi je pel.
(D. Artiček: Sanjal sem, 2013)
|
|
7. |
|
|
|
|
To sva nar`dila
To sva nar`dila, pojedla, popila –
zdaj pa lahko greva spat!
Dan sva začela ob pesmi sinice-
vesele in sončne, majcene ptice;
sva se razgibala, zajtrk pojedla –
malo polente in malo potice.
Jaz sem šel v štalo, živino pogledat,
nafutrat, jim skidat, orodje pripravit`;
nato pa na polje in morda še v hosto;
nato pokosit` še deteljo gosto.
Ti si na vrtu, vse tja do kosila;
ja, in še tega si mal` zasmodila...
Sva se umila, roke sklenila,
misli sva dobre, vsem posvetila.
To sva nar`dila, pojedla, popila;
zdaj pa lahko greva spat!
`koj po kosilu, ob kavi in vincu,
sva v senci sedela in pesmi si pela;
še sosed, soseda prišla sta pritegnit`;
in prêcej bilo nas je ducat in pol.
Oni pletenko z vinom je našel,
nekaj potice in šunke od maše;
par jajčk in mal` hrena, kos putke pečene;
in v noč šla dekleta so – iz nje pa žene.
Tak je bil včasih dan, najin uspeh;
ob teh še spominih, gre obema na smeh;
in spomniva često se dobrih ljudi
s katerimi užili smo radostne dni.
To sva nar`dila, pojedla, popila;
zdaj pa lahko greva spat!
AVTOR: Daniel Artiček-Dane, 5. mar. 2017
(Pesniška zbirka: Kako si lepa, str 113, 2019)
|
|
8. |
|
|
|
|
Oj, ta smeh!
Kar naprej mi gre na smeh –
zdaj, ko vem, da smeh ni greh!
Vsak dan bolj se mi smeji,
vidim kam se svet vrti!
Vse tegobe teh dolin,
so le pot, da doživim,
tisto, česar se bojim a –
tu sem le, da se smejim!
Vse moje sreče se mi smejejo,
vsi moji dnevi, zvezde štejejo!
Moji sovražniki mi sladko pojejo,
in le prijatelji mi vse to povedo.
REF.:
Oj, ta moj smeh, kako mi je lepo;
oj, ta ljubezen, vse še lepše bo;
ko vidim tvoj nasmeh, srce mi zagori,
oj, ta tvoj smeh, še vedno se vrti!
Žalost je občasen a nujen, težek test;
strah je tečna, gosta in kar grenka zmes;
jeza se kar vse povprek razteza prek obrazov
in zavist, vsa jedka, dneve nam hromi!
A ne dam si vzeti lepih možnosti,
s pesmijo si dneve lepšam, hudega mi ni;
nate le pomislim ljuba in še par ljudi;
smeh mi pride na obraz – spet se mi smeji!
Avtor besedila, glasbe, aranžmaja: Daniel Artiček-Dane
|
|
9. |
|
|
|
|
Pusti me, da grem
Pravljično se je začela
njuna skupna pot;
prav v vsem sta se ujela,
vedno in povsod.
A se je kmalu pokazalo
od kod je kdo doma;
bila je ona z Venere -
on z Marsa, kajpada!
Vedno hujša nesoglasja,
so ju trgala;
vsakega na svojo stran –
hudo zaljubljena.
Končno je napočil čas,
ko več tako ni šlo;
pusti me, da grem drugam –
sta vpila v en glas!
Ref:
Če imaš kaj rada me,
dovoli, da povem;
v imenu najine ljubezni,
pusti me da grem;
obema lepše bo in bolje,
to verjeti smem;
v imenu najine ljubezni -
pusti me da grem.
On:
Vampirji so in to zdaj vem;
pokazala si mi;
dan za dnem že vrsto let
mi vedno piješ kri.
Vse na meni te že moti
kar me zelo boli;
rada bi bila princeza,
denar ti le diši.
Ona:
Čuden si in kot pračlovek
vedeš se in spiš;
gledaš šport in piješ pivo,
pljuvaš in smrčiš.
Želela sem živeti si
kot človek - med ljudmi;
a ti le grabiš me za rit
ves slinast in zabit.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
