|
1. |
|
|
|
|
A zate, sem tu
Beštija me je zverinsko nadrla,
v obraz mi zmetala vso mojo lenobo,
slab seks in zabito, leno podobo.
Letelo je vse, od kozarcev do spodnjic,
po zraku v prepihu orkanskega besa;
vse sem ji vzel, še mladost in lepoto,
vso srečo in vse kar je vrednega kesa.
Da nisem le jalov, zabit in frigiden,
sem zvedel to noč in še drugega mnogo;
da biti ob meni je resda naporno,
živeti z menoj pa debilno in tôgo.
Nisem sploh vedel za silno bogastvo,
lastnosti in hib in napak, to priznam;
saj niso mi v kras, ne v ponos, kaj bi skrival;
a morda je to vse, kar sploh imam?
A morda boš kdaj videla tudi drugače;
da zvest sem vseeno ti, hibam navkljub.
Važno mi ni sploh, kdo nosi hlače;
jaz zate sem tu, ko te grabi obup.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
2. |
|
|
|
|
Bojiš se
Bojiš se, da nisi popolna;
bojiš se, da uzrl bom drugo.
Izrekel ji lepe besede,
šel z njo in pozabil obljubo.
Bojiš se, da tvoj cvet je mimo,
te strah je, da lepše so zunaj,
da tvoja je vrednost minila,
da nisi, da nimaš – le `zgubo!
A tvoj strah je prazen, verjemi,
ni druge čez to zaobljubo!
Ni cvet tisti, to mi zaupaj,
ki pisal bi nama pogubo.
Zato se ne boj, mila moja,
veseli se dnevov osulih,
raduj se vseh časov bodočih
in časa sedanjega tudi.
Avtor:Daniel Artiček-Dane
|
|
3. |
|
|
|
|
Kam grejo?
Poglej jih, kam grejo,
svojat radoživa;
fantje objestni,
dekleta ranljiva?
Kam jih neso noge,
pesem na ustih;
kako jim uspe
v deželi src pustih?
Kako so prešerni,
z mladostjo naphani;
odločni in lepi,
življenju predani.
Njih upi so svetli
in vera globoka;
cesta v prihodnost
jih vodi široka.
Jih strah ni ničesar,
pogum jih preveva;
dobrota v srcu
to jim veleva.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
4. |
|
|
|
|
Kje najdem?
Povej mi, presneta deževna nedelja,
kje vse naj potrkam, da zvem vso resnico?
Da delo dobim, da najdem pravico
in prostor, brez srda, kjer utrgam cvetlico?
Al` raste sploh kje še, vsa čista in sveža,
brez dima in strupa, brez cest in brez mest?
Je sploh še mogoče kje videt siroto,
ki svet ne bi vzel ji nje duše, vso vest?
So tam in so tu in povsod se jih vidi;
tak majhne in skrite in brhke kot dih.
To čiste so duše, ki nič jih ne spridi;
so duše nedolžne, kot večen navdih
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
5. |
|
|
|
|
Moja zavist
Sosedova krava, je vedno bolj zdrava;
nevesta njegova `ma lepše noge.
Požeta pšenica, je lepše rujava;
tud` mrva je slajša, in sadje in med.
So drva njegova, še lepša, toplejša;
kokoši mu nesejo jajc še in še.
So konji močnejši in voda bolj zdrava;
prašiči bolj tolsti, da še bolj me žre.
A dela njegov`ga nihče noče videt`;
garanje in trud pač v plus mu ne gre.
Saj lažje je reči - le glej ga goljufa;
okradel, oropal pošteno me je.
Refren:
Hej- ho, hej- hej- ho!
Kaj mi zavist bo, ko ljubim le njo!
Hej- ho, hej- hej- ho!
Naj vsem bo lepo, da še nikdar tako!
Daj mu privošči njegove uspehe,
naj ti zavist uma ne zamegli!
Malce se sprosti, se poveseli,
zapleši, zapoj tja v srečnejše dni!
Zdaj pa gospoda, ne glejte tak` čudno;
Kot, da sem kockast al` kar se vam zdi!
Malo prisluhni in malo premisli;
Poj si to pesem in bodi kdor si!
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
6. |
|
|
|
|
NA CSD-ju SI
V življenju so našem različne plati,
zdaj sreča nam poje, zdaj solza hiti,
veselje in radost zamenja hudo,
a če si želimo dokončno ni to.
Za vsako težavo za vsako gorje,
obstaja pomoč in rešitev nekje,
jo najdemo v sebi, drugje je pač ni,
kdor k nam se oglasi oporo dobi.
Refren 1:
Ce-Es-De, je točka kjer združijo vsi se ljudje –
Ce-Es-De, ste vi in smo mi in vse skupne želje.
Ce-Es-De, so solze in smeh in vse to kar se sme –
Ce-Es-De, to ni le država, to mi smo, ljudje.
Povemo, pomagamo kjer se le da,
je CSD kraj, kjer je srčnost doma,
a vsega ne moremo, to pač drži,
pomagamo tam, kjer nam zakon pusti.
Le skupni napori sadove dajo,
vsak roko ponudi če le lahko,
a brez tvoje želje ničesar ne bo,
le s trudom počasi na bolje bo šlo.
Refren 1:
Ce-Es-De, je točka kjer združijo vsi se ljudje –
Ce-Es-De, ste vi in smo mi in vse skupne želje.
Ce-Es-De, so solze so smeh in vse to kar se sme –
Ce-Es-De, to ni le država, to mi smo ljudje.
Refren 2:
Na CSD-ju si, odpremo ti oči,
da gledal boš naprej, v svetle mirne dni.
Za delo za ljudi, za dneve in noči,
brez muk in brez skrbi, se trudimo mi vsi.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
7. |
|
|
|
|
O ti!
O ti, ki me božaš in mučiš;
ki vlečeš po tleh me
in hodiš po prstih,
ki petje se moje ti gnusi,
ki veš, da hudo mi je v duši.
O ti, ki znaš peti mi pesem,
potiho, da dušo mi boža,
ki mehko me primeš za roko,
me nosiš, razumeš in prosiš,
naj stopim v svetlobo, kot roža.
O ti, ki si jezna, srdita
in v jok iz obupa zavita,
ki vidiš in veš, da tako je,
ker duša ta tvoja me stiska
od tuge, gorja in pritiska.
O ti, ki še vedno tu vztrajaš,
pri meni, ob meni in z mano,
kak silna je tvoja širjava,
ljubezni ne pušča v pozabo -
v ognju srca vedno prava! O ti!
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
8. |
|
|
|
|
Pridite
K1:
Pridite vsi,
ki vam misel je čista;
brez slabih namenov,
odvečnega blišča.
Pridite ubogi
in vi, ta premožni;
vsi, ki ste jezni in tisti otožni.
K2:
Pridite skupaj
v družbi veseli;
ali samotni, v srcu zgoreli.
Pridite vsi,
ki ste zapuščeni;
odvrženi, ali pa le zamorjeni.
K3:
Pridite,
kakor in kadar vam gódi;
vsi smo v enaki, varljivi zablodi.
|
|
9. |
|
|
|
|
Slep
Slep sem. V temi se gibam, poslušam.
Vonj mi pove in to kar okušam;
je v zraku in vodi in tvojih besedah;
v dihu, tišini in strašni črnini.
Slep sem a slišim tvoj dih in namene.
Čutim ti misel, življenja pomene;
slišim utrip tvoje želje poltene,
in vonjam vso strast, vse zahrbtnosti njene.
Slep sem, pa vendar otipam resnico.
Božam jo nežno kot plašno ptico;
ostrino laži in grobóst brez topline –
Otipam kot kamen – grob nož brez ostrine.
Slep sem in jezo občutim kot brco,
zmerljivko srdito, bolečo in ostro.
Zareže globoko srh te bolečine,
v tkivo krvavo - in nikdar ne mine.
Zareže v oči in slepote črnino,
lucidno in točno - v to bolečino.
Slep sem a gnus mi zaznati je dano.
Prodira mi v kožo od mimoidočih;
ne vseh a premnogih,
razmišljujočih.
Daj, glej si to bedo ob palici beli,
ne vidi, ne zmore, vsem je v breme,
koristi nobene in vedno napoti;
kako naj povzpne na življenja se sleme?
Slep sem a vidim ljubezni barvitost,
jutranjo roso in zarjo večerno;
v barvah slepote še lepšo, bolj zmerno.
Vidim dobroto in čutim iskrenost,
sočutje človeško v barvah slepote;
in strpnost - v barvi najvišje lepote.
Slep sem za barve vašega cvetja
a vidim barvitost drugega svetja.
Sveta in občutij in vedenj iskrenih,
v naravi rojenih, nikdar izgubljenih;
le vid jim ne da izstopiti na plano;
kdor slep je spet vidi – več, in izbrano.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
10. |
|
|
|
|
Spomin
Vesti mi zaide misel slabotna, v megli,
na polje spominov venečih,
na drage mi znance in moje domače,
ki čas jih otel je, že dolgo jih ni.
Njih misel je bleda, podobe prosojne,
dejanja zbledela in smeh brez glasu.
Besede so ploske, vsebina njih nična,
odnesel je čas jo, tako, brez sramu.
Nisem povedal jim vsega kar mislim,
je prav to al` ni, tudi čas ni razkril.
Odgovorov ni, na vse to kar sem mislil
a čas je vpogled mi v to podaril.
Morda si povedati imeli smo mnogo,
to pot ali drugo, nihče ne pove.
Spomin le zaide v bledo podobo,
občasno, in srce se tega zave.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
11. |
|
|
|
|
Štacjonske dile
Les res diši a se praši,
na varnost pazimo prav vsi,
ko se nam tja pod nos kadi –
Štacjonske dile, zapojmo si!
Mi režemo in sekamo
in nič se ne prerekamo,
ko delamo, smo srečni vsi –
Štacjonske dile, zapojmo si!
Refren A:
Štacjonske dile, zdaj gre zares;
ta je za tjale, ta pa za vmes!
Vse nekam paše, tako se zdi -
Štacjonskim dilam, se kar smeji!
Mi brusimo in pilimo,
se sebi nič ne smilimo,
pri delu nič se ne mudi –
Štacjonske dile, zapojmo si!
Če nekaj ne izide se,
postrani ali krivo je;
smo videti začudeni –
Štacjonske dile, zapojmo si!
+Refren A:
Z lepilom lesnim res heca ni,
ko enkrat prime, več ne spusti,
presneto dobro vse vkup drži –
Štacjonske dile, to smo mi vsi!
Vsak dela tisto kar rad počne,
se novega uči stoje,
nas delo silno vse radosti –
Štacjonske dile, ja, to smo mi!
Refren B:
Štacjonske dile, zdaj gre zares;
ta je za tjale, ta pa za vmes!
Vsak nekam paše, to vemo vsi -
Štacjonskim dilam, se kar smeji!
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
12. |
|
|
|
|
Travnik
Je travnik cvetoč
v dežju nesnoven,
po črvih diši
in poprovi meti;
Al` mika me
noge iz čevljev vzeti,
po travi stopiti,
po rožah hoditi.
Le gledal bom rože,
metulje in trave,
hodil po robu
cvetoče poljane.
Skušnjava je huda
a znam se upreti
je travnik nesnoven,
pustim ga cveteti.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
13. |
|
|
|
|
Velike oči
Kako so velike te njene oči,
ko zrejo v svet, ki ga vidi le ona.
Svet iz obrazov in vonjev in petja,
drugačnih je barv od našega cvetja.
Kako so velike te njene oči,
ki onkraj obzorja,
vidijo to, kar skrivajo morja.
Velika vodovja in majcene ribe
in spužve, meduze in morske globine;
drugačne in lepše kot naše modrine.
Kako so velike te njene oči,
ki vidijo v duše, v srca prelepa;
čisto vodovje v globino zaklepa.
Kako so velike te njene oči,
ki vidijo onstran, kamor ne vidimo vsi.
Kako so velike te njene oči.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
14. |
|
|
|
|
Žar
Skrčena ždi v nevedju zgrožena,
resnice povedal ji ni še nihče.
Čaka nje žar, da v plamen razpre se,
v resnico spoznanja jo vodi srce.
Ni strele, ni vode, ki žar ugasi.
To žar je svobode, ki večno žari.
Kdaj pride spoznanje to, nihče ne ve,
je zadnje dejanje, ki to ji pove.
So breze, so zvezde, ki dajo ji moč,
da vidi svetlobo tud` tam, kjer je noč.
Vse to ji pomaga, na poti do tam,
kjer večna je vlaga za rožo spoznanj.
Do takrat le raste,
nabira si moč,
na koncu poti, sijal cvet bo,
in noč.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
15. |
|
|
|
|
Zopet dežuje
Mokro in tiho
kaplja in kaplje,
vsaka drugačna,
vse si podobne –
Močijo sušo naših teles.
Vsaka pomembna,
drobna, neznatna,
nosi življenje,
daritev obstoja,
bednikom žejnih, nebeških čudes.
Dar so nebes,
te hladne in tople
kot duše hitečih
v ta, dolnji svet;
nosijo želje, za res boljši svet.
Mokro jih čutim,
na licu suhem,
enem in drugem;
ko spirajo mi,
vso nesnago`z oči; zopet dežuje.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
|
16. |
|
|
|
|
Vklenjena duša
Vklenjena duša v oniksu spi;
čaka na čase, da se prebudi.
To kazen je njena, da v kamnu sedi,
saj breme jo njeno silno teži.
Ne da se odložit, pozabit, `zgubit`;
to breme ostane za vso njeno bit.
So roke vklesale v kamen, kip nje,
ki joka, čepeča, tam, bogve kje.
Ni ena, so mnoge upodobljene v njej;
so žive, so duše trpeče brez mej.
Kaj reši jih tega pretrdega sna?
Mar dolg je odplačan? Kip pade na tla!
Kup koščkov razbitih se razleti,
po tleh po vsej sobi, da vse zadoni.
To hrup je rešitve, spokoja, za njo;
v kamen ujeta, nič več zdaj ne bo.
Na pot se odpravi, v novo srce;
bo čisto in boljše - tega še ne ve.
Ji tisoč src novih, na poti leži,
a košček ji kamna še v srcu leži.
Al` kamna znebi se - al` ga obdrži,
je njeno poslanstvo, od nje zavisi.
Avtor: Daniel Artiček-Dane
|
"Slep" je zbirka pesmi o osebni rasti. Meditativne so in pomirjujoče narave. Prepusti se jim in spoznala boš spokojnost. Folk album z rockovsko dušo, ki smo ga ustvarili v sozvočju petih glasbenikov.
"Slep" is collection of enlightened songs of meditative and tranquil nature. Listen and feel the serenity. Folk CD with rock soul created in harmony with five dedicated musicians.
Posvečen je vsem odrinjenim, ki jih sodobna družba še vedno odriva na rob ter v opomin in spodbudo vsem, ki ne vidijo ali si ne priznajo, da s(m)o sami tisti, ki odrivajo...
Dedicated to "border people", who has been pushed away by modern society forever and still are. It is a tribute and reminder to everyone who still cannot see or admit are the pushers.
Album "SLEP" je Podpora za vseslovensko in svetovno "Gibanje za brezpogojno sprejemanje medsebojnih različnosti in mirno sožitje človeštva in narave".
CD is our personal support for "The international movement for unconditional acceptance of our differences and peaceful harmony of humans and nature".
released October 30, 2015
Besedilo in glasba: Daniel Artiček-Dane (vokal, kitara, orglice, itd.);
Aranžmaji: Dušan Zore (klaviature, itd.);
Kitare: Marino Mrčela (akustična in električna kitara, itd.);
Spremljevalna vokala: Viktorija Petek in Oliver Antauer.
Posneto v studiu Napoleon, 2015.
Fotografije: Brigita Artiček
