"KRIK" (besedilo, glasba in izvedba: Daniel Artiček-Dane) Vsak dan te gledam, pa vendar imam občutek, da te niti malo ne poznam. Ampak res, niti trohico pravega vedenja o tebi ne premorem. No, ja; malo že. Seveda poznam tvojo podobo, lase, kožo, oči in nasmeh in celo nekatere tvoje značajske poteze so mi znane. Morda celo bolj kot bi si včasih želel a v resnici je vse to tako neskončno malo v primerjavi z vsem tistim, česar o tebi ne vem, da me že samo zavedanje, da je tako - boli. In to prav ti, ki si mi najbližja. Edina, ki te poznam ali bolje; mislim, da te poznam.

Sploh ne smem pomisliti na vse tiste ljudi, ki jih vsakodnevno srečujem v mestu, pri delu, na poti… O tako številnih ljudeh tako ogromno – ne vem. Na nek način je to strašno. Gremo se znance in prijatelje, sosede in sodelavce, sošolce in kamerade… cela leta in desetletja, nato pa se nekega dne zavem globoke Tišine.

Tišine Vesolja, ki je med tabo in mano; poznava le svetlobo drugega, vsenaokrog pa je tema in drobne pikice svetlobe; to so drugi ljudje ali morda živali? Svetovi ali cela vesolja polna takih pikic kot sva midva...? Razdalja med nama je neskončna kot med zvezdami.

Gledamo se in se ne vidimo; govorimo si a se ne slišimo; dotikamo se, pa se ne čutimo, in vendar me zaboli, ko si tiho. In daleč. Kje si? Za drobceni duši, ki sta ujeti v zemeljskih telesih, je razdalja res neskončna. Tako majhni sta, ti najini duši, da nimata notranjosti.

A za Svobodni duši, ki presegata ujetost v snov in to kapljico nesnage, ki ji pravimo telo, pa razdalj sploh ni. Svobodni Duši sta tako veliki, da sta ena v drugi in v vseh drugih v istem telesu našega Vesolja. Tako veliki sta, da nimata zunanjosti.

Imel sem dar ugledati lastno neznatnost, da sem lahko uvidel tudi svojo veličino. Mi slediš? Ali boš morda obstala, s krikom na ustih? Oddaljujem se vedno bolj. Predaleč sem, da bi ga lahko slišal. Čeprav si v meni.

Dane