KULISA
Včasih imam občutek, da sem na svetu povsem sam. Od rojstva pa vse tja do smrti, sem sam. Pust, prazen, nepomemben in neopazen. Moje življenje je v resnici le skupek misli in dejanj, ki imajo posledice (ali pa tudi ne), ki jih pogosto sploh ne vidim niti ne zaznam. Oplazijo, zadanejo in prizadanejo druge ljudi, živali, predmete. Vsekaj. Z dobrim ali slabim učinkom. In karkoli storim, ne vem kakšen učinek bo to imelo na svet, tebe in metulje… Za dobre namene pa itak vemo… Torej je bolje storiti nič kot imeti dobre namene? Hm.
Tako silno mnogo nas je na tem svetu in tako grozljivo malo ljudi spoznamo v življenju. Nič ne vemo niti o svojih bližnjih. Še manj vemo o znancih ali celo ljudeh, ki živijo tem nekje daleč. Krut je svet in neusmiljen do vsakršne slabosti. Danes to pomeni, da če si dober se ti slabo piše. Današnji svet šibke podredi, zasužnji, potroši in odvrže. Zato se vsi trudimo, da ne bi bili šibki. Borimo se za svoje koristi in interese z vso silo. Pri tem smo enako kruti do drugih kot drugi do nas. Nikogar ne briga… Vsi smo vsem drugim kot ozadje, kulisa njihovih-naših sebičnih življenj.
Zato se sprašujem o smislu vsega tega. Je res pomembno le zdravje, bogastvo, moč, ugled? Ali res zmorem le brezobzirnost kot masko za pridobivanje koristi, boljšega statusa, več imetja? Sem tukaj, v tem življenju res le zato? In, če ne za to, zakaj potem? Ima moj obstoj kak drug namen? Vsaj še kaj malega? Halo!? Nekaj, da mi da boljši, tehtnejši razlog - biti?
In sem ugotovil, da so. Toliko bi jih lahko naštel in vsak ve vsak še za kakšnega… Preprosti so ti razlogi. Ni mi treba na luno. Samo predse pogledam in vidim… Morda zato, da pozdravim osamljeno, ostarelo sosedo. Prepustim prednost v vrsti delavcu, ki hiti s kratke malice ali pomagam ženi v kuhinji? Sprejmem tvojo drugačnost? Ali bolje; tvojo posebnost. Da z mislijo in dejanjem naredim trenutek lep, dan prijeten, teden vessel in leto tako posebno, da se ga bodo vsi, ki sem jih srečal, z nasmeškom spomnili še čez leta?
Mora biti nekaj več v tem, da obstajam. Mora. Kako le, bi sicer lahko dobil nekaj tako dragocenega v dar kot je življenje, če ne z nekim namenom. Za nekaj tako lepega kot je dar živeti, sem dolžan, to čutim globoko v sebi, biti boljši kot sem. Živim, da sem lahko do drugih dober, blag, popustljiv, iskren, zaupljiv in strpen. Čeprav se pri tem včasih opečem, me izrabijo, odvržejo in pohodijo? Ja. Kljub temu. Da sprejemam vse kar je slabega kot poduk in priložnost.
Kaj mi bo napuh in bogastvo, ko pa imam življenje. Uživam v njem. Pridruži se mi.
In ti in ti.
Jaz nisem tvoja kulisa in ti nisi moja. Sva nekaj posebnega. Različna od vseh drugih milijard ljudi. In vsak izmed teh milijard je različen, drugačen. Jaz sem eden in edini. In ti si eden in edini, ena in edina. Si lahko misliš? Popolnoma neznana sva, revna ali premožna, robata ali nežna, umazana ali čista, nevedna ali izobražena… Pa sva vseeno vsak zase unikat. Kot, da bi bila na svetu le ti in jaz.
Ti in jaz, in vsi drugi smo taki. Posebni. Si lahko misliš?

Posvečeno vsem, ki vam ni treba razumeti, da bi bili boljši.

Dane