POGREZAM SE V TEMO
(SLO, priredba za bend pesmi “V TEMO”)

Razmisli ponovno. In še enkrat in spet in spet;
vse dokler ne najdeš pravega odgovora, ki te vodi iz teme!

Poti v temo je mnogo. Iz teme jih vodi malo. Vsakdo ima svojo. Nekateri jih imajo več, drugi jih venomer iščejo, nihče pa ne more brez nje. Ni ga, ki bi hodil le po svetlobi. Ampak to je povsem normalno; kot noč in dan. In za nočjo vedno znova zopet vzide sonce in je nov dan. Dajmo mu priložnost, dajmo jo tudi sebi.

Današnje poti v temo pa so postale že kar trend. Nekatere so zlorabljena reklama za nezdrava stanja in prakse, ki ima slabe posledice, druge nujno zlo. Depresija je danes takorekoč normalno stanje. Demenca je videti kot olajšanje tega stanja, vse drugo pa je nekaj vmes.

Tisto, kar je bila nekdaj slaba volja, nerazpoloženost, ipd. in kar smo dokaj uspešno odpravljali z “gajbo piva”, kanistrom sumljivega vina ali s čim vnetljivim iz domačega kotla, ob pogostih veselih, poskočnih in strastnih druženjih, je danes mimo ali pa ne deluje več zaradi egoizma in brezbrižnosti. Danes se imamo fino - individualno. Pomeni, da se "zadaneš" sam, brez nepotrebne družbe... Vse družabne ukrepe je nadomestila znanost medicine in farmacije; postalo je posel in - obenem izgubilo človečnost. S tem pa je ugasnilo tudi staro vedenje, da svoje duhovno in duševno zdravje kreiramo sami. Z odločitvami za svetlobo ali temo.

Antidepresivi in pomirjevala, terapije in tablete, so nadomestilo in krinka za prikrivanje pravih težav. Ko te res nastopijo je običajno že (pre)pozno. Ljudje, ki se pogreznejo “v temo” in kot edino sprejemljivo rešitev izberejo končno temo smrti, ki nima svetlobe naslednjega jutra, so klofuta vsej družbi, vsem nam. Naša družbena povezanost oz. odgovornost nenadoma postane razkrita floskula, klopčič prenarejanja znotraj socialnih norm in dogovorov. Kot ljudje smo se pokazali brezbrižni, neljudski, kajti tak svet smo naredili mi sami, taki kakšni smo. Jaz in ti. Ozkogledi, sebični in brezbrižni. Vsakdo se briga le zase in ni nam mar za tiste, ki se med nami in v naši prisotnosti, pogrezajo v temo. Takrat, ko ne vidimo, ne slišimo in ne prepoznamo ljudi, ki potrebujejo pravo pomoč: prijazno besedo, spodbudo, razumevanje (in ne tablet); takrat smo prepozni in smo izgubili vsi. Oni v temi, vsi v bližini in ves brezbrižni svet.

Ta pesem je spontano nastala sredi novembra 2019. Je izraz slabega razpoloženja vsled tragičnih novic, ki jih ne bi smelo biti. Vsaj ne v družbi ljudi, ki se kitijo z dobrodelnostjo in posluhom za druge v stiski. Kdo komu laže? Ta pesem je spontano nastala sredi novembra 2019. Je izraz slabega razpoloženja vsled tragičnih novic, ki jih ne bi smelo biti. Vsaj ne v družbi ljudi, ki se kitijo z dobrodelnostjo in posluhom za druge v stiski. Kdo komu laže?
Naj torej tukaj, namesto nevidnih in neslišanih, povem majcen delček njihove zgodbe? Smem? Moram!
Prav zato jo v tem prazničnem času obzirnosti, namenjam kot vzpodbudo vsem nam, da zmoremo biti pozornejši do tistih nevidnih; zdravih ali bolnih, starih in mladih v naši bližini, ki so osamljeni in odrinjeni ter jih vključimo v družbeno dogajanje, povabimo na klepet, čaj ali pa “gajbo piva”, če je treba… Odprta družabnost je zdravilnejša kot …
Dane